Cerkvenoslovanščina

Cerkvenoslovanščina
Cerkvénoslovánščina (rusko церковнославя́нский язы́к) je liturgični jezik bolgarske, ruske, srbske pravoslavne cerkve in drugih slovanskih pravoslavnih cerkva. Zgodovinsko je ta jezik nastal iz stare cerkvene slovanščine s prilagoditvijo izgovorjave in pisave ter z zamenjavo nekaterih starih in nepomembnih besed in izrazov z ustreznimi iz ljudskega jezika, na primer iz staroruščine.

Pred 18. stoletjem so cerkvenoslovanščino na široko uporabljali kot splošni knjižni jezik v Rusiji. Čeprav se kot tak ni nikoli govoril zunaj cerkva, so ga duhovniki, pesniki in izobraženci uporabljali. V 17. in 18. stoletju je cerkvenoslovanščino zamenjala ruščina v posvetni književnosti, tako da so jo uporabljali le še v cerkvi. V 60. letih 18. stoletja je Mihail Vasiljevič Lomonosov razpravljal o tem, da je bila cerkvenoslovanščina nekakšen »višji slog« ruščine. Znotraj Rusije je to stališče v 19. stoletju počasi izginevalo. Slogovni elementi so se najdlje ohranili v govoru med staroverci (старове́ры ali старообря́дцы) po verski shizmi v ruski pravoslavni cerkvi v poznem 17. stoletju.

Cerkvenoslovanščino so v več različicah uporabljali kot liturgični in knjižni jezik v drugih pravoslavnih deželah - Belorusiji, Ukrajini, Romuniji, Srbiji, Bolgariji in Makedoniji dokler je niso zamenjali narodni jeziki. Rabili so jo le še v liturgiji.

Ruščina si je od cerkvenoslovanščine sposodila veliko besed. Ker sta oba jezika slovanska, po navadi mislijo, da so to le različice ruskih besed. Na primer: Cerkvenoslovanščina je pisana v cirilici, s tem, da uporablja nekatere starinske črke in ločevalna znamenja (diakritične znake). Trenutno je računalniška podpora za ta jezik zelo majhna in si morajo ljudje drugače pomagati.