Grenlandija (Greenland)
 |
 |
Do leta 1814 je bila Grenlandija ena od norveških kronskih kolonij, potem pa je pripadla Danski in leta 1953 postala sestavni del Kraljestva Danske. Danski parlament (Folketing) ji je leta 1978 podelil samoupravo (hjemmestyre), ki se je začela izvajati naslednje leto, 1. maja 1979. Kraljica Danske, Margareta II., še naprej ostaja vodja države. Grenlandija je v okviru Danske spadala k Evropski uniji (takrat Evropska skupnost) od 1. januarja 1973 (pristop Danske), vendar je bila pridobitev samouprave povod, da se je 1. januarja 1985 od Unije odcepila.
Grenlandija je danes največji otok na svetu, ki ga po podatkih iz januarja 2011 naseljuje le 56.615 ljudi, s čimer je Grenlandija najmanj naseljeno odvisno ozemlje na svetu. Največ prebivalcev živi v glavnem mestu Nuuk, ki je tudi največje mesto na otoku.
Prvi ljudje, ki so prišli na Grenlandijo, so bili pripadniki arktičnih lovskih rodov kulture Sarkak (Sarqaq) iz Severne Amerike, ki so z lokom in puščico ter nenavadno velikimi psi zasledovali severne jelene. Lovci iz naslednje kulture, Dorset, ki so lovili s harpuno, so prišli tisoč let pozneje. Pregnali ali premagali so jih Eskimi iz kulture Thule med letoma 1000 in 1400. Prvi Evropejci so na otok prišli leta 982 iz Islandije in ga poimenovali Grenlandija, v tistem času je bil otok nenaseljen. Ustanovili so tri naselbine na skrajnem južno-zahodnem delu in tam ostali nekaj stoletij, dokler jih okoli leta 1200 niso izrinili Eskimi in negostoljubno podnebje.
Po norveških sagah naj bi se prvi na Grenlandiji naselil Eiríkur Rauði (Erik Rdeči), ki je bil izgnan z Islandije zaradi umora. Skupaj z družino in služabniki se je z ladjami odpravil poiskat domnevno deželo na severozahodu. Da bi privabil več ljudi je deželo poimenoval Greenland (Zelena dežela), kar se je izkazalo za dobro potezo. Naselbine so uspevale in se večale, prišli so Eskimi, poslan pa je bil celo krščanski škof. Leta 1386 je Grenlandija postala del Norveškega kraljestva (ki je bil del Kalmarške zveze) in pozneje del Dansko-Norveške monarhije. Po skoraj petsto letih so kolonije propadle, kar je verjetno posledica lakote v 15. stoletju, med obdobjem male ledene dobe, ko so se življenjske razmere silovito poslabšale. Analize arheoloških najdb in kosti iz tega obdobja potrjujejo hudo pomanjkanje hrane takratnih prebivalcev. Ko je norveški misijonar Hans Egede leta 1721 iskal potomce Vikingov, je našel samo še Eskime ali lnuite, kakor se sami imenujejo. Naselbina Godthab, ki jo je ustanovil pa je postala izhodišče za pokristjanjevanje in naseljevanje Dancev in Norvežanov.
Leta 1815 so Danci s Kielsko pogodbo obnovili odvisnost Grenlandije Danski državi. Norvežani so dobrih sto let pozneje, natančneje leta 1920, zavzeli (nenaseljeni) vzhodni del otoka in nastal je spor glede lastništva zemlje. Državi sta 1933 spor rešili na Mednarodnem sodišču, kjer je Norveška izgubila. Med drugo svetovno vojno je bila Grenlandija odrezana od Danske, saj je bila le-ta 9. aprila 1940 okupirana s strani Nemčije. Grenlandci so življenjske surovine kupovali v ZDA in Kanadi s sredstvi iz industrije, predvsem rudnika iz Ivigtuta. Med vojno je na otoku prišlo do več incidentov med ameriškimi silami in nemškimi meteorološkimi skupinami, ki so se končali z žrtvami. Po vojni je Grenlandija ponovno prišla pod danski nadzor. Tako je ostalo do leta 1953, ko je otok dobil notranjo avtonomijo. Danes Danska še naprej skrbi za potrebno tehnično pomoč in denarno podporo, to pa zavlačuje popolno samostojnost Grenlandije, čeprav se je leta 1979 izreklo za njeno postopno samostojnost okrog 70 odstotkov Grenlandcev.
